BIO AGENSi

Pri vsakem sumu na prisotnost bioloških agensov se za vstop v nevarno obmoèje uporablja 3. stopnja zašèite (plinotesna kemièna zašèitna obleka z izolirnim dihalnim aparatom pod obleko)!

 

Iskanje
Imena
Žarišèa
Pomoè
 
 

MELIOIDOZA (Acute melioidosis A24.1)



Skupaj

Melioidoza je bolezen, ki jo povzroča po Gramu negativna bakterija Burkholderia pseudomallei. Poteka v različnih oblikah od lokalizirane, pljučne do septikemične oblike, ki se kažejo z vročino, slabim počutjem in mrzlico. Človek se okuži z vdihavanjem prahu v katerem so bakterije, z uživanjem kontaminirane hrane ali z inokulacijo bakterije v rano. Nujno je takojšnje zdravljenje s tetraciklinom ali kombinacijo antibiotikov.





Splošno

Melioidozo oz. smrkavost ali Whitemoreovo bolezen povzroča po Gramu negativna, aerobna in gibljiva bakterija Burkholderia pseudomallei, ki ne tvori spor. Pod mikroskopom ima značilno koreninasto zavito obliko. Bakterija je zelo razširjena v okolju, bolezen pa povzroča primarno pri živalih. Ljudje se okužijo le redko z vstopom bakterije skozi odprte rane, zaužitjem bakterije s hrano ali pijačo ali vdihavanjem okuženih aerosolov. Bolezen se le redko pojavlja v razvitem svetu. Bakterija pa je eden izmed pomembnih povzročiteljev septikemije v vzhodni Aziji in severni Avstraliji in se konča s smrtjo pri 40 % zdravljenih bolnikov.



Zgodovina

Leta 1911 sta patolog Alfred Whitmore in njegov asistent C S Krishnaswami opisala konjski smrkavosti podobno bolezen, ki je pobijala uživalce morfija v mestu Rangoon v Burmi. Bakterija, ki sta jo osamila na peptonskem agarju in krompirjevih rezinah, je bila podobno kot povzročitelj konjske smrkavosti smrtonosna za morske prašičke, manjkalo je pa več drugih značilnosti. Ni bilo Strauss-ove reakcije, bakterija je rastla hitreje od pričakovanj, bila je gibljiva. Tako sta pravilno prepoznala nov organizem, ki je zadostil Kochovim postulatom. V drugi polovici 20 stoletja so bolezen prepoznali kot pomembnega povzročitelja bolezni ne le v Jugovzhodni Aziji, temveč tudi v severni Avstraliji. Redkeje poročajo o primerih iz Afrike in Amerik, v zadnjih letih pa je zelo naraslo število primerov na Kitajskem, Tajvanu in v Indiji.



Pojav simptomov

Inkubacijska doba

10 - 14 dni



Simptomi

Oblike bolezni so zelo različne, od akutne lokalizirane okužbe, okužbe pljuč, do septikemije ali pa kronične okužbe. Akutni primeri se začnejo z nenadnim pojavom mrazenja, glavobola, vročine, bolečin v mišicah in sklepih ter hude oslabelosti. Kasneje se lahko razvijeta kašelj, težko dihanje, slabost in bruhanje. Bolezen je pogosto napačno diagnosticirana kot tifusna vročica ali tuberkuloza, saj se pojavljajo enaki simptomi, kot so pljučne poškodbe, ki vodijo v emfizem, kronični abscesi in osteomielitis. Smrt nastopi hitro, okrog 10 dni po pojavu simptomov. Septikemija se pojavi večinoma pri imunsko oslabelih bolnikih ali bolnikih s kroničnimi boleznimi kot so na primer sladkorna bolezen in kronična ledvična obolenja ali intravenoznih uživalcih drog in alkoholikih. Bolezen je hitra in pogosto se konča s smrtjo, kljub antibiotičnemu zdravljenju. Kronična oblika prizadene telesne organe, zlasti sklepe, bezgavke, možgane, jetra, pljuča, kosti in vranico. Akutna lokalizirana okužba se pojavi kot vozlič na koži, kjer je bilo vstopno mesto bakterije . Pojavi se vročina in bolečine v mišicah možno pa je napredovanje v septikemijo. V primeru biološkega napada, ki bi potekal z zračnim prenosom bakterije, bi bila najbolj verjetna oblika bolezni pljučna. Pojav bolezni je lahko počasen ali nenaden. Ta se lahko kaže kot bronhitis ali kot huda pljučnica, ki jo spremlja nekroza tkiv. Vedno pa se pojavita visoka vročina (več kot 39°C) in bolečine v prsih. Hropenje in počasno plitko dihanje sta pogosta.





Znaki

Sepsa, pljučnica, abscesi v jetrih in vranici, na koži ter tkivih, kronična vročina.





Diagnostični testi

Klinični simptomi so lahko zelo raznoliki, zato je za diagnozo pomembna specifična karakterizacija. Ker je rast bakterije v kulturi počasna, izolacija ni smiselna, saj je potek bolezni izredno hiter. Je pa še zmeraj zlati standard. Histološka preiskava lahko pokaže patološke spremembe, celice s poškodovanimi jedri in kromatin izven celice. Bacili se bipolarno obarvajo z metilenskim modrilom ali neenakomerno z barvanjem po Waysonu ali Wrigtu. Serološka testiranja: Primerni kužnini sta sputum in serum. Titer 1:160 v serumu kaže na aktivno okužbo. Na voljo so indirektna hemaglutinacija (IHA) in imunoflorescenčni testi (IFA), vendar njihova specifičnost in občutljivost nista 100%. Za dokončno potrditev je potrebna osamitev bakterije.





Prenos in ukrepi

Možni so trije načini prenosa: z vdihavanjem, zaužitjem in inokulacija v rane. Večja količina inokuluma povzroči hitrejši potek bolezni. Poznani so primeri prenosa okužbe z živali na človeka in primeri prenosa v bolnišnicah. Bakterijo pogosto najdemo v vlažnih tleh v tropskih območjih, za večino zahodnega sveta pa je relativno neznana. Bakterija je odporna proti suhi vročini in lahko preživi več mesecev v suhi zemlji, vodi ali izločkih glodavcev. Bolezen je zanimiva kot biološko orožje, ker ni znana izven tropskega pasu, zanjo pa prav tako ni na voljo cepiva. Bolezen ima visoko stopnjo smrtnosti, bakterija je odporna je proti nekaterim antibiotikom. V primeru bioterorističnega napada in pojava obolenja pri živalih je pomembna vloga veterinarske službe, ki mora diagnosticirati bolezen pri sumljivih živalih (brisi nosu in vzorci krvi), uvesti ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni, zagotoviti uničenje trupel poginulih živali. V primeru izpostavitve ljudi aerosolnemu oblaku, se sum pojavi verjetno šele ob pojavu bolezni. Pomembno je čim hitrejše zdravljenje ljudi. Zaradi prenosa bakterije na bolnišnično osebje je nujna zaščitna oprema (rokavice, maske, zaščitna obleka). Predmete, ki so prišli v stik z bolnikom dezinficiramo.



Zdravljenje

Antibiotiki: zdravimo z amoksicilin/klavulansko kislino 20mg/kg/dan vsakih 8 ur ali z tetraciklinom 40mg/kg/dan razdeljeno na tri enake odmerke. Pri hudih primerih je smiselno začeti z zdravljenjem s kombinacijo obeh zdravil. Učinkovita je tudi kombinacija tetraciklinov in kloramfenikola. Možna je uporaba sulfadiazina. Dolgotrajno zdravljenje od 2 do 5 mesecev z doksicilinom, nato z trimpetoprimom in nazadnje s kloramfenikolom je včasih potrebno za preprečevanje ponovitve bolezni. Bolezen se ponovi v približno 20 %. Bakterija je odporna proti penicilinom lahko pa tudi proti drugim antibiotikom. Podporna nega: drenaža patoloških sprememb je nujna. Če so kulture sputuma pozitivne še po 6 mesecih, je potrebna kirurška odstranitev poškodovanih delov pljuč. Cepiva ni.






Vstopna mesta

Dihala - vdihavanje prahu z bakterijami



Dekontaminacija

Bakterijo uničimo z vlažno toploto pri več kot 75°C ali z dezinfekcijskimi sredstvi npr. 5 % hipoklorit.



Podobnost znakov

Diferencialna diagnoza • Tuberkuloza • Tifusna vročica



Žarišča


Geografska razširjenost melioidoze.





 

Na vrh strani